Grafologija:

Umetnost branja pisave

Seznani se z grafologijo in spoznaj sebe ter druge!

Grafologija je veda, ki se ukvarja s proučevanjem pisave in na takšen način odkriva lastnosti avtorja pisave. Pisava je zrcalo naše osebnosti – pozitivne kakor negativne – in zato ima velike zmogljivosti. Izkušen grafolog lahko iz rokopisa razbere številne značilnost avtorja, saj skozi pisavo posamezniki odražamo svoj »pravi jaz«. Pisava nam pokaže to, kar smo v resnici! Odraža naš temperament, počutje, stopnjo družabnosti, zrelost, naše strahove in drugo. Bodi tudi ti tisti, ki bo obvladal temeljna pravila branja pisave in na tak način spoznal mišljenje, hotenje in ravnanje posameznika s pomočjo njegovega rokopisa.

Pomen grafologije z dneva v dan narašča

Grafologija je veda, ki jo dandanes vse več uporabljamo na različnih področjih. Njen pomen narašča na primer v sodstvu za preverjanje istovetnosti pisav in podpisov, kar imenujemo forenzična grafologija. Vse bolj se uporablja tudi v različnih podjetjih na področju delovnih razmerij. V nekaterih državah se na primer za sprejem na delovno mesto zahtevata ročno napisan življenjepis in prošnja. Na njuni podlagi se izdela grafološka analiza, kar da delodajalcem precej natančen in dosleden vpogled v delojemalčevo notranjost. Ponudnik dela lahko tako okvirno ugotovi, ali nekdo ustreza delovnemu mestu, na katerega se prijavlja, in katere so tiste lastnosti, ki jih je povpraševalec poskušal prikriti. Zadnje čase pa se grafologija precej uporablja tudi v šolstvu, na področju svetovanja in podobno, posebej priročna pa je tudi kot pomoč pri spoznavanju osebnosti partnerja oziroma partnerice.

Nekaj besed o razvoju grafologije

Vprašanje, kdaj se je začelo obdobje grafologije, je v določeni meri še vedno zavito v tančico. Zgodovina je dala podatek, da so prvi zapiski nastali že leta 322–384 pr. n. št., in je kot avtorja najzgodnejših zapisov označila grškega filozofa Aristotela. Zanimivo je dejstvo, da se nekdanji vladarji za pismenost niso posebej zanimali, čeprav so pisavi dajali magično moč. Za bralce rokopisov so raje uporabljali posebej izšolane ljudi. Npr. babilonski kralj je dal predse poklicati preroka Daniela, da mu je razložil besede mana, tekel, fares, ki so jih pisali prsti človeka. Zloglasni cesar Neron je imel dvorskega norca v osebi slavnega filozofa Seneke. Karel Veliki, prvi pospeševalec pismenosti na zahodu, je imel na dvoru menihe, ki so mu prebirali pisave, sam pa je ostal vse življenje nepismen. Zakaj je bilo temu tako?

Vladarji so se nekoč bolj posvečali bojevanju, vodenju cesarstev itd., saj so vedeli, da ima pisava magično moč, da je to neznano področje – in raje so ostajali bolj nemi. Menili so, da tisto, kar jim ni znano, ne povzroča težav. Morda je prav to eden izmed razlogov, da je grafologija ostala vse tja do 19. stoletja precej nepoznana.

Prva knjiga o grafologiji je po vseh podatkih zgodovine nastala v 16. stoletju, njen avtor je bil italijanski zdravnik in filozof Camillo Baldo. Pa vendar tedaj še ne moremo govoriti o pravem pomenu grafologije.

Leta 1871 je bila ustanovljena tudi prva šola grafologije. Njen ustanovitelj je bil grafolog Michon, ki je v nekaj letih napisal tudi dve zelo pomembni knjigi s tega področja in ustanovil legendarni časopis La Graphologie, ki v Franciji izhaja še danes. Kljub številnim napredkom pa se je razvoj grafologije še vedno razvijal le na osnovi opazovanja.

O sodobni grafologiji lahko govorimo šele v času razvoja germanske psihografologije. V tem času je postalo splošno sprejeto spoznanje o dvoumnosti pisave, katerega oče je Ludwig Klages. Smoter njegove teorije je, da če je ena pisava za nekoga pozitivna, je lahko za drugega negativna in obratno – kar bomo podrobneje razložili v naslednjih vrsticah.

Seveda pa je grafologija našla svoje mesto tudi znotraj meja naše države. Največja zasluga za razvoj dotične vede na slovenskem gre predvsem dr. Antonu Trstenjaku.

Potek grafološke analize

Preden začnemo z grafološko analizo, moramo temeljito pogledati rokopis.

Sprva se nam bo morda zdela vsaka pisava enaka. Toda s časom, ko si bomo priostrili natančno oko opazovanja, bomo presenečeni in opazili tiste stvari, ki so nam bile prej nejasne oziroma nevidne. Že v dveh različnih rokopisih iste osebe bomo opazili številne razlike, ki nam bodo odkrile počutje avtorja v času pisanja pisma, njegovo zdravstveno stanje in podobno.

Za grafološko analizo ni nikdar pomembna vsebina napisanega, pač pa le način pisanja. Velja, da bo analiza učinkovitejša, če je avtor rokopis napisal spontano in ne z namenom, da bi bila pisava kar se le da čitljiva. Analiza bo pristnejša tudi v primeru, če bo rokopis na brezčrtnem papirju in napisan z nalivnim peresom.

Samoniklost pisave

Samoniklost pisave nam pove, koliko se pisava razlikuje od šolske pisave.

V šoli nas učijo pisati čitljivo in zato so si pisave otrok pogosto precej podobne. S časom se otresemo šolskega načina pisanja, a nekateri ga ohranijo vse življenje. »Lepe in pravilne« pisave so premalo izrazite in predstavljajo osebo, ki se ni otresla šolskih navad. Pogosto ljudje zaznamujejo takšno pisavo kot »grdo« in posameznika kot površnega. A takšna pisava izdaja prav nasprotno značilnost. Pisava, ki pa je napisana na »ne-šolski način«, odkriva posameznika, ki je iznajdljiv in edinstven.

Pri razčlenjevanju pisav se moramo zavedati, da iz pisave ne moremo ugotoviti spola, starosti in izobrazbe – predvsem iz enega dejstva: nekdo lahko ima starejšo pisavo, čeprav je mladostnik ali obratno. Prav tako lahko nekdo piše kakor ženska, je pa moški. Odvisno je od osebnih značilnosti.

Elementi grafološke analize

Pri analizi dajemo posebno pozornost predvsem splošnim elementom, kot so oblika robov, naklon vrstic, velikost pisave, ritem, nagib pisave, pritisk in presledki med posamičnimi črkami, besedami in vrsticami. Šele ko bomo spoznali zakonitosti pisave, se bomo lahko lotili grafološke analize in teoretično znanje prenesli v prakso.

Robovi

Na podlagi oblike robov lahko ocenimo, ali je pisec introvertiran (zaprt vase) ali ekstravertiran (družaben, odprt človek), ocenimo pa lahko tudi organizacijske sposobnosti posameznika.

Kadar sta levi in desni rob ravna ter ustrezno odmerjena, velja, da se pisec posebej trudi ustrezati drugim, odraža pa tudi na piščeve ustrezne organizacijske sposobnosti.

Običajno se stopnja introvertiranosti povečuje z oženjem levega roba, širši levi rob pa izdaja odprtega človeka.

Če se levi rob polagoma širi, opozarja, da si posameznik želi neodvisnost in svobodo, oženje pa opozarja na izgubo samozavesti oziroma samozaupanja.

Širok desni rob odkriva človeka, ki je plah in pesimističen glede prihodnosti.

Širok vrhnji rob kaže na neodločnost, ozek vrhnji rob pa opozarja na nestrpnega in običajno površnega človeka.

Širok spodnji rob predstavlja posameznika, ki se le stežka loti načrtovanja.

Naklon vrstice

Naklon (nanaša se na smer celotne vrstice) je običajno indikator optimizma in pesimizma. Velja opozoriti, da kadar vrstice tečejo vzporedno po listu bodisi v dvigajočem bodisi v padajočem naklonu, nam to odkriva le, kako je bil postavljen piščev papir.

Kadar se vrstice, ki so sicer na začetku vodoravne, pričnejo dvigati, odražajo piščev optimizem, ki pa posameznika pogosto razočara, saj zaradi omejenih zmožnosti ne more udejanjiti zastavljenih ciljev.

Padajoče vrstice so odraz pesimizma, lahko pa opozarjajo tudi na bolehnost pisca.

Konkavni potek pisanja (sprva vrstice padajo do določene točke, nato se pričnejo polagoma dvigovati) je lahko indikator depresije.

Konveksne vrstice odkrivajo pomanjkanje energije in motivacije.

Kadar vrsticam težko določimo smer, običajno odsevajo pisca z močno intuicijo in veliko mero ustvarjalnosti.

Nagib

Pisava, ki se nagiba v levo, pogosto odkriva posameznika, ki je zadržan in ki običajno le stežka izrazi svoja čustva. Nagib v desno je indikator komunikativnosti, družabnosti, darežljivosti. Kadar je nagib posebej izrazit, lahko odraža pretirano potrebo po izražanju čustev in sentimentalnost.

Ritem in takt pisanja

Ritem in hitrost pisanja odkrivata človekovo naravo: mišljenje in posameznikovo ravnovesje. Ritem predstavlja čustvenost, medtem ko takt predstavlja logično razmišljanje. Kako to spoznamo? Ritem spoznamo po srednjem območju pisave, takt pa po zgornjem in spodnjem območju; predvsem po zankah, strešicah, vejicah in pikah.

O ritmični pisavi govorimo, kadar pisava teče enakomerno, brez posamičnih nepravilnostih in daljših presledkov. Takšna pisava kaže na uravnoteženega pisca – tako umsko kot tudi čustveno.

Teža in pritisk

Težo in pritisk pisanja lahko določimo, če je pisec uporabljal kemični svinčnik.

Če je pritisk močan, lahko nakazuje, da ima avtor neomajno voljo, je izjemno motiviran in odločen.

Rahel pritisk odraža senzibilnega posameznika, ki mu primanjkuje odločnosti in se ponavadi podreja drugim. S takšno osebo pogosto manipulirajo.

Velikost pisave

Sedaj smo prišli na stopnjo, ki je postala že malo bolj zahtevna. Ugotoviti moramo dvoumnost pisave, katere avtor je Klages. Velikost pisave zajema širši pojem kot le višino in širino črk. Velikost je namreč potrebno preučiti s treh vidikov, in sicer s spodnjega, srednjega in zgornjega območja. Srednje območje predstavljajo male črke a, e, o in n ter okrogli deli črk b, d, g in p. Zgornje območje predstavljajo strešice, spodnje območje pa vejice, pike in drugo.

Velika pisava:

O veliki pisavi govorimo, kadar je srednje območje večje od 2,5 mm. Da bi lahko razumeli pomen velike pisave, si zastavimo preprosto vprašanje: kdaj dela človek velike korake, se pravi velike poteze? Gotovo takrat, kadar ima pred seboj cilj. Če hodiš samo v enem prostoru, so veliki koraki nepotrebni, saj si takoj v drugem kotu. Velike korake dela človek takrat, kadar je za pot zavzet, navdušen in ima pred seboj cilj. Človek, ki da veliko nase. Velika pisava pomeni podjetnost in delavnost. Odraža človeka, ki se hitro navduši za stvari in osebe. Odraža velikodušnost, neodvisnost, stabilnost in družabnost.

Če pa pisava ni samonikla, potem moramo vse skupaj gledati bolj negativno. V tem primeru predstavlja osebo, ki dela gradove v oblakih, ki pretirava v svojih sodbah, ker dela vse preko čustev, ki pa so nezrela. Ponos je bolj omahljiv, saj so premalo odprti v globino.

Mala pisava:

O majhni pisavi govorimo takrat, kadar je srednje območje manjše od 1,5 mm. Majhna pisava odraža pomanjkanje samozavesti oziroma pretirano samokritičnost ter nagibanje k perfekcionizmu. Če upoštevamo Klagesovo teorijo, pa ima lahko pisec majhne pisave tudi pozitivne lastnosti. Predstavlja osebo z dobro razvitim občutkom za realne stvari, premišljeno osebo, ki ne pretirava in ki ima smisel za ozko delovno področje, preciznost v izražanju in zmernost.

Spremembe velikosti:

Če se pisava proti koncu vrstice manjša, lahko odraža pomanjkanje motivacije in rahločutnost.

Pisava, ki se vzdolž vrstice veča, nas opozarja na naivnost, neravnovesje in pretirano odvisnost od drugih.

Visoka, ozka, nizka in široka pisava

Ozka in visoka pisava vedno predstavlja zadržanost kot nasprotje sproščenosti, ki je značilna za široko pisavo. Če jo upoštevamo negativno, potem predstavlja sebičnost in nezaupljivost. Oseba z ozko pisavo se težko odloči za določen cilj, ker nima podjetniške žilice.

Široka pisava predstavlja prizadevnost, gorečnost in prostodušnost, svežino in prožnost duha. Če jo upoštevamo negativno, potem predstavlja neobrzdanost, nepotrpežljivost in površnost brez prave temeljitosti. Nizka in široka pisava predstavlja željo po komunikaciji in bližini ljudi.

Presledki

Presledki med besedami kažejo na integriranost posameznika v družbo.

Razlagamo si jih lahko s prispodobo, da posamezne besede predstavljajo ljudi. Čim večji je presledek, tem bolj se počutimo odrinjeni. Tako je na primer stopnja družabnosti posameznika večja, če so presledki majhni – in obratno, če so presledki precej veliki. Pogosto se takšen pisec počuti samozadostnega in deluje nekoliko samotarsko. Podobno odražajo tudi presledki med vrsticami.

Če bi rad o grafologiji izvedel še kaj več, se lahko obrneš na spodnji naslov:

GRAFOLOŠKO DRUŠTVO LAURA

Društvo za proučevanje pisave

Partizanska cesta 2, 2319 Poljčane

http://gd-laura.stajerska.com

GSM : 041/947–113 (Alojz JURGEC)