Srhljive zgodbe

»Mrtvec« me je zgrabil za nogo!

Lani med zimskimi počitnicami smo se s prijatelji sestali pri meni doma. Zabavali smo se in igrali različne igrice. Ker sem doma blizu pokopališča, je tema nanesla tudi na grobove. Nekako smo prišli do tega, kaj se ponoči dogaja na pokopališčih. Ker je bila zima, je bila ob šestih že trda tema.

Prišlo je do pregovarjanja, kaj si kdo upa.

Na pokopališču je bil zelo znan grob desetletnega fantka, ki se pred 3 leti utopil v reki. Nekaj časa se je po šoli govorilo, da straši po pokopališču, potem pa so ljudje pozabili na to, kot sčasoma na vse.

Miha je vprašal, če si kdo upa do njegovega groba, zabiti palico v zemljo, šteti do deset in potem počasi oditi s pokopališča.

Vsi so najprej pogumno prigovarjali, da si upajo, da to sploh ni problem in da bodo seveda to tudi naredili. Vedno bolj smo se približevali izhodu iz hiše in pokopališču, vedno manj pogumnežev je bilo. Na koncu sem jaz, poslednji samuraj, ostal popolnoma sam. In ko smo stali zunaj na snegu v popolni temi, sem si v glavi že premislil, pa sem ob pogledu na sošolce stisnil zobe in pogumno dejal, da bom že šel sam, ker sem pač očitno EDINI tako zelo pogumen ... Vsi so me še bolj občudujoče gledali. Vzel sem kol, ki mi ga je Peter potisnil v roke, in se odpravil proti pokopališču.

Kljub topli puhovki sem imel kurjo kožo po vsem telesu, ko sem tam v daljavi zagledal železna vrata in za njimi sij sveč, ki je osvetljeval pot. Slina se mi je zataknila v grlu in zakašljal sem, kot da so to moji zadnji vdihi. Resnično me je bilo strah.

Naenkrat sem se spomnil vseh filmov, v katerih so mrtveci ponoči vstali iz svojih grobov in plesali po pokopališču. Ko sem hodil mimo grobov in spomenikov, sem pomisli, kaj pa če duhovi umrlih spremljajo vsak moj korak in so jezni name, ker jim z mojim dejanjem ne bom pokazal prav nobenega spoštovanja. Leseni kol, ki sem ga imel v rokah je postajal vedno težji in kmalu se mi je zdelo, da nosim železno žezlo. Končno sem prišel do groba.

Na njem so bili zapisani ime in priimek fanta, datum rojstva in smrti ter besede Počivaj v miru. Naenkrat se mi je zazdelo, da se je njegova slika na nagrobniku premaknila in da me je pogledal z bolj živimi očmi. Eh, Mark, skuliraj se, sem si rekel. Dvignil sem kol visoko v zrak in ga z vso močjo zapičil v sneg, da bi prebil to belo plast in dosegel zemljo. Pri tem pa se je zgodila najbolj nenavadna stvar! Naenkrat me je nekaj od spodaj začelo vleči navzdol. Srce mi je začelo tako glasno biti, da se mi je zdelo, da odmeva po celem pokopališču.

To je bilo to! Moj konec! sem si kričal v glavi. Ne vem, če sem od strahu zakričal tudi na glas, ker me je bilo preveč strah, kaj se bo zgodilo naslednje. Umrli fant me bo potegnil v grob in umrl bom z njim. Zadušil se bom v njegovi krsti in šele zjutraj me bodo našli mrtvega. Ležal sem na hrbtu na snegu z odprtimi usti, gledal v zvezde; vse v meni pa je kričalo ...

Dokler nisem za seboj zaslišal korakov! »Mark, a je s teboj vse v redu?« sem zaslišal glas sošolca! Bil sem v takšnem šoku, da sploh nisem mogel odgovoriti. »Glej ga bedaka, kaj je naredil!« je rekel isti glas.

»Ko je želel zapičiti kol v zemljo, je po nesreči zataknil še svojo hlačnico!«

AAA! Nisem mogel verjeti svoji ušesom! Torej ne bom umrl?! Ne bo me zlobni duh dečka potegnil globoko v grob, kjer se bom boril za zadnji dih in potem umrl! Dvignil sem glavo in pogledal hlačnico! Res je bilo, kar je rekel sošolec. Hlačnica je bila s kolom vred zarita globo v sneg in sam sebe sem v bistvu zakoličil na eno mesto. Na grob!

»Slišali smo te kričati in smo ti prišli pomagat!« je rekel Peter. Vso so se krohotali tako na glas, da so se valjali po snegu, mene pa je postalo sram. Ali sem lahko še večji bedak, kot sem izpadel tukaj?!

»Kaj si mislil, Mark, da boš umrl, haa?!« so se smejali skozi zobe. Moje srce se še vedno ni pomirilo, sem pa počasi dojemal, da sem izpadel neumno.

»A si se poscal v hlače?!« se je smejal Miha.

Jaz pa sem samo gledal v sneg in poskušal dihati ...

In seveda mi izlet ponoči na bližnje pokopališče nikoli več ni padel na pamet, ne glede na to, kakšen junak sem hotel izpasti pred vrstniki.

Več zgodb preberi v reviji COOL Horoskop …