Resnične zgodbe

Zgodbe, ki jih piše življenje

Prvi pomladni dan in prva prava ljubezen

Bil je prvi pomladni dan. S svojo psičko Neli sem se sprehajala po mestnem parku. Vetrič je nežno pihal in me nagajivo božal po laseh, kar je v meni prebudilo občutek prebujanja narave in s tem željo po novih avanturah. Okoli mene so se sprehajali zaljubljeni pari in tudi v meni se je prebudila želja po iskanju tistega pravega. »Ali bom sploh kdaj tako srečna, kot so ti najstniki? Se bom kdaj sprehajala z roko v roki s tistim … »pravim« zame? Bom kdaj spoznala fanta, ob katerem mi bo zastal dih?« Medtem ko sem razmišljala o takšnih in drugačnih vprašanjih, sem ga zagledala … Visok temnolasec me je s svojimi nebeško modrimi očmi zadel naravnost v srce. Čeprav moja Neli ne mara veliko ljudi, se je zapodila k njemu in se smukala okoli njegovih božanskih nog. Moram priznati, da sem ji bila zelo hvaležna, kajti sama si nikoli ne bi upala pristopiti k njemu. Hotela sem se opravičiti za dejanje moje psičke, vendar me je presenetila njegova ljubeznivost do živali. Prav nič ni bil nejevoljen – še več – hotel se je spoznati z njeno lastnico. Takrat sem izvedela njegovo ime. Bil je Robert. Po stisku roke sva sedla na bližnjo klopco in izmenjala nekaj besed. Srce mi je razbijalo in v trebuhu sem imela nenavaden občutek bolečine, ki pa je bil hkrati pomirjajoč in mi je celo na nek čuden način namigoval, da je on tisti »pravi«. Tega še nisem občutila nikdar, pa vendar se občutka nisem prestrašila. Nekako globoko v sebi sem vedela, da prinaša nekaj pozitivnega. Prepričana sem bila, da tudi Robert ni ravnodušen do mene. Povedal mi je, da je tudi on nekoč imel psička ... Povedal mi je še mnogo stvari, a moram priznati, da se vsega ne spomnim – morda zaradi pretiranega vznemirjenja, ne vem. Spominjam se le zadnjih besed: »Zdiš se mi prav prijetna punca. A imaš jutri kaj časa?« Ostala sem brez glasu in zato samo vzhičeno pokimala z glavo. Dogovorila sva se, da naslednji dan pride pome.

Ura je odbila šest in zazvonil je zvonec na mojih vratih. Za njimi se je skrival Robert z vrtnicami v rokah. Popeljal me je na večerjo v najbolj mondeno restavracijo v mestu, kjer sva uživala dolgo v noč. Sledil je romantičen sprehod skozi park – vse do doma. »Mislil je enostavno na vse: vrtnice, romantična večerja in sprehod pod zvezdnatim nebom,« sem po tiho razmišljala, »sedaj poznam občutek blaženosti zaljubljenih parov, ki so se včeraj sprehajali v parku. Poznam vzrok njihovih nasmehov – kljub temu, da se v bistvu ne dogaja nič, čemur bi se lahko tako smejali. Sedaj vem, kaj je pomenila tista nenavadna bolečina v trebuhu. Prvi spomladanski dan mi je prinesel tistega pravega in spoznala sem, kaj pomeni biti zaljubljen …«  

Ko sva stala pred vrati, ko se je nagnil k meni in me hotel poljubiti. Nisem se mogla upreti. Moja kolena so vztrepetala kot še nikoli doslej. Srce je govorilo, naj ga povabim naprej, a razum je pravil drugače. Odslovila sem ga, čeprav mi to ni bilo po godu.

Tisto noč skoraj nisem zatisnila očesa. Ko sem se zjutraj prebudila, me je spet navdajal tisti prijeten občutek po celem telesu ... Komaj sem čakala, da zazvoni moj telefon in da se izpiše njegova telefonska številka. In na njegov klic mi ni bilo treba dolgo čakati. Povabil me je na piknik in mi dejal, da ima zame presenečenje. A takrat še nisem vedela, da bo to vse prej kot pa prijetno presenečenje. Ko sem prišla na mesto, kjer sva bila dogovorjena, je sedel tam in v naročju držal majhnega otroka. Najprej sem bila zmedena, nisem vedela, kaj počne tukaj. Očitno je mojo zadrego opazil in rekel: »Nadja, nekoga ti moram predstaviti. To je moj sin Luka.« Bila sem šokirana in hkrati užaljena, da tega nisem vedela že prej. Ampak … kako bi vendar lahko? Povedal mi je, da ga je zaradi tega že veliko deklet zavrnilo, zato mi ni hotel takoj razkriti te skrivnosti. Dejal je: »Toda ti si zame nekaj posebnega, nočem te izgubiti.« Odvrnila sem: »Toda jaz, Robert … Jaz ne vem. Potrebujem čas za premislek. To je zame nekaj popolnoma novega.« S temi besedami sem odšla. Vso pot domov sem jokala. Pred menoj je bila težka odločitev. Živeti s popolnim tujcem in njegovim otrokom ali pa nadaljevati brezskrbno življenje brez ljubezni. Sliši se enostavno, vendar je bilo vse prej kot to. Odločila sem se, da za nekaj časa pozabim nanj. Da bi ga pozabila, sem začela hoditi na zmenke z drugimi fanti, vendar nikoli nisem čutila tistega, kar sem čutila z Robertom. Ker sem vedela, da to nikamor ne vodi, sem se odločila, da ga pokličem in se opravičim, da sem ravnala tako nepremišljeno in nezrelo. Upala sem, da mi bo oprostil, saj bi bilo nespametno zavreči to, kar se je razvilo med nama. 

A na mojo veliko žalost je Robi že imel drugo dekle. Res je minilo kar nekaj časa, odkar sva se nazadnje slišala, vendar kaj takega seveda nisem pričakovala. Priznati moram, da sem planila v jok in kar nekaj časa preživljala hude muke. Nato pa mi po kakšnem mesecu zazvoni mobitel. Z začudenim pogledom vidim, da kliče prav on. Dejal mi je, da me ima preveč rad, da bi zavrgel najino ljubezen in če se lahko dobiva, ker bi se mi rad oddolžil. In res je bilo tako. Dobila sva se in pričaral mi je neverjeten večer. Večerja ob svečah in polno rož na vseh policah, zraven pa nežna romantična glasba, ki mi je segla globoko v srce. Vzdušje je bilo enkratno, ambient pa primeren večeru, zato se nisva mogla upreti drug drugemu. Prepustila sem se njegovim rokam, telesu in pogledom. Ti so mi pričarali občutke, ki jih lahko občutiš samo z osebo, ki jo imaš zares rad. Tista noč je bila zagotovo najlepša od vseh in sledili so dnevi, ki so bili še lepši.

Odločila sva se, da se preseliva v skupno stanovanje, skupaj z njegovim sinom. Pojasnil mi je, da je sinova mati umrla pri porodu in da sta zaradi tega ostala sama. Čutila sem globoko sočutje in obenem tudi jezo zaradi tega, kako sem reagirala, ko mi je prvič pokazal sina. Odločila sem se, da se prepustim čudoviti ljubezni, ki se je spletla med nama, pa naj se zgodi karkoli – naj zvezde padejo z neba, jaz imam njega, on ima mene in najslajše se počutim, ko naju z Luko objame in nama v uho zašepeta: »Rad vaju imam.«

Resnična zgodba

Gregor, 18 let: Zaljubljen sem bil v tri punce naenkrat!

Pri šestnajstih sem bil na smrt zaljubljen v tri punce naenkrat. Mama je rekla: »Eh, to so hormoni!« Meni pa se ni zdelo tako. Ljubezni so se mi zdele večne, nepozabne in nisem bil zmožen, da bi si dve izmed njih izbil iz glave in ostal zvest samo eni.

Anja

Anjo sem spoznal prvo. V istem tenis klubu sva trenirala trikrat na teden. Ko smo šli skupaj na tekmovanje v Nemčijo, sva se zbližala in postala neločljiv par. Bila je polna energije, zanimali so jo prav vsi športi. V meni je prebudila neka nova čustva, ki jih prej nisem poznal. Ko sem jo prvič poljubil, sem se počutil kot v nebesih. Želel sem si, da se nikoli ne bi končalo. Skupaj sva preživela popoldneve in najino življenje je potekalo umirjeno. Bila sva srečna, zavita v neko vsakdanjo rutino, ki sva jo oba z veseljem sprejemala.

Mateja

Matejo sem spoznal v diskoteki. Prijatelj Primož je praznoval rojstni dan in nas je povabil v mesto v diskoteko. Šli smo sami fantje, punce so ostale doma. Ponavadi nismo hodili ven, še redkeje po kakšnih diskotekah, zato je to bila prijetna sprememba. Opazil sem jo že takoj na začetku. Imela je črne kodraste lase, velike temne oči in bila je zapeljivo oblečena. Ne pretirano, le toliko, da je bila seksi in privlačna. Po kakšni uri opazovanja je brez sramu pristopila k meni in me ogovorila. Kljub začetni zadregi je pogovor stekel neverjetno lahkotno. Poznala sva se šele nekaj minut, pa sem imel občutek, da sva duši dvojčici. Privlačnost med nama je bila neverjetna. Kar naenkrat sem se obrnil in se znašel v njenem objemu. Začela sva se strastno poljubljati – kar za mizo, okoli katere so sedeli vsi moji prijatelji. Verjetno je prizor za njih bil precej smešen, meni pa je bilo popolnoma vseeno. Zame je na svetu obstajala samo ona. Tako sem preživel večer vse do četrte ure zjutraj, ko me je Primož opomnil, da moramo domov. Z Matejo sva si izmenjala številki in si obljubila, da se pokličeva takoj naslednje jutro.

Iris

Iris sem spoznal na družinskem praznovanju. Družina je vsak božič preživela skupaj – pri dedku in pri babici v Prekmurju. Tokrat pa se nam je pridružila tudi prijateljica sestrične Darje. Iris. Njeni starši so šli na potovanje po Kubi, ona pa je zaradi študijskih obveznosti ostala doma. Bila je nekaj let starejša od mene, zato ji nisem niti prav posvečal pozornosti. Dokler nisva nekega večera ostala sama v Darjini sobi in me je punca začela osvajati. Si predstavljaš?! Sploh nisem mogel verjeti. Nekaj časa sva se poljubljala na postelji, potem pa me je kar začela slačiti. Nisem mogel verjeti. In tako sem nedolžnost izgubil s študentko – na božični predvečer v hiši babice in dedka. Tega si nikakor nisem predstavljal tako. Ampak me to niti najmanj ni motilo. Naslednje tri dni sem preživel v popolnem blaženem stanju, Iris pa me ni pustila na miru niti za minuto, če me je le zalotila kje na samem.

In tako sem se znašel v obupnem položaju. Bil sem noro zaljubljen, po glavi pa so se mi ves čas motale tri punce. Ko sem ponoči sanjal, so se obrazi in postave neprenehoma spreminjale. Enkrat se je na Anjini atletski postavi pokazala seksi Matejina majica, kasneje me je sramežljiva Anja z glasom Iris lovila po babičinem in dedkovem stanovanju ... Skratka, dogajale so se mi neverjetne stvari. Pa tudi v realnem življenju ni bilo nič bolje. Vzdrževal sem stike z vsemi tremi in na koncu sploh nisem več vedel, s katero sem se kaj pogovarjal, dogovarjal ali počel. Nisem več vzdržal. Mama je takoj vedela, da je nekaj narobe. Ker se mi ni dalo razlagati celotne zgodbe, sem ji samo rekel, da mi je všeč več punc naenkrat in da ne vem, kaj bi. Rekla je, naj si vzamem čas zase in se potem odločim. To se mi je zdelo še kar smiselno. Ko sem to povedal vsem trem, se mi je zazdelo, kot da bi mi nekdo dvignil težko breme s telesa. Počutil sem se svobodnega. In v vsej tej svobodi in prostem času sem začel pogrešati … Anjo. Da, pogrešal sem samo Anjo. Želel sem biti z njo in z nobeno drugo. Pogrešal sem njeno moč, energijo, voljo do življenja. Sam pri sebi sem sklenil, da ji moram povedati vse, kar se mi je dogajalo in da morava začeti še enkrat – tokrat resno, samo midva. Poklical sem jo, dobila sva se na stadionu. Počasi sem ji razložil vso zgodbo, ona pa je samo tiho sedela in me poslušala. Ko sem končal, ves vesel, da sem končno odkril, kaj želim, je Anja vstala, me žalostno pogledala in dejala: »Jaz sem mislila, da sva že resna.« Potem je odšla. Skoraj me je kap, takšnega scenarija nisem predvideval. Vedno sem imel v mislih, da me bo objela, mi odpustila in da bova živela srečno naprej.

LUZER

»Zdaj, zdaj bo res drugače,« si je tistega dne godrnjal v brado Leon in vlekel za sabo težko torbo. Hodil je sklonjeno in počasi in gledal v tla. Tistega dne je imel res dovolj in čas je bil že, da se njegovo življenje korenito zasuka. Saj drugače bo še padel v globoko depresijo!

»Postal bom depresiven in zagrenjen in vse bo le še slabše,« si je momljal po poti domov.

Tokrat je bil res pošteno na tleh, Nika mu je v obraz zabrusila: »Luzer!« ter se obrnila stran in pomembno pilila nohte na desni roki.

Njej je seveda lahko. Njej je seveda vseeno. Ona je najbolj popularno »ženšče« na šoli. Vseeno je, kako se obnaša do njega, ki vedno sedi nekje v ozadju in od daleč opazuje dogajanje. Ona ne ve, kako je, če si nekje v ozadju in te ne opazijo. Če gre katera mimo njega in je v kotu slučajno pajek, bo najprej zacvilila: »EEE, pajek, rešite me, požrl me bo!« in šele nato bo zagledala Leona. In nato bo našobila ustnice in rekla: »Em, Leon, saj si Leon? Nesi tega pajka ven iz učilnice, da mi česa ne naredi!«

Ja, dober je edino zato, da pobira pajke s kotov učilnic!

Globoko je zavzdihnil in zatresla se mu je spodnja ustnica. Če življenje ni krivično! Če ne bi bil moški, bi tisti hip zajokal. Sedel bi na tla in tulil, dokler ne bi mimo prišla kaka velika okrogla gospa, odložila svoje »cekre« in ga nežno zazibala v naročju.

»Pha, pa take misli,« se je jezil Leon na glas in zamahnil z roko.

»Lej ga, lej ga! Tam gre in se pogovarja s sabo,« je tedaj zaslišal na drugi strani ceste. Ozrl se je kvišku in prebledel, obstal kot vkopan. Si tisti hip zaželel, da bi bil semafor. No ja, postajal je res rdeč v glavo …

Tam so stali Erik, Nino, Nika, Klara in Evelin. Prvih pet. Ja, prvih pet na šoli, v njegovem razredu.

»Leon, s kom govoriš? Se je tvoja »baka« vrnila iz nebes in imata težko debato?« je izjavil Erik in se režal na ves glas.

Saj bi spregovoril, pa je imel v grlu cmok. Rekel bi, da je pač naglas ponavljal snov za »bajlo«. Ampak bi itak rekli, da je »piflar«. Eh, najbolje bo, da ostane tiho, skloni glavo – tako kot vedno – in gre hitro dalje.

Torbo je zalučal v najtemnejši kot in jezno sedel za mizo v kuhinji. Če bi se dalo, ne bi več šel tja. Nikoli več! Dovolj ima tega, da je neopazen, da ga samo zafrkavajo, da ga zmerjajo in da nima prijateljev.

»Lubči, si dobil slabo oceno,« je zanimalo njegovo mater.

»Nehaj še ti!« je jezno zabrusil in se poklapano odpravil v svojo sobo. Navil je radio na največjo glasnost in brez misli strmel skozi okno …

Popoldan se je oglasil Peter. Njegov bratranec. Ampak ni bil tak kot Leon, bil je priljubljen. Imel je polno prijateljev –  in ko je imel kaj povedati, so vsi molče čakali, kaj bo povedal. Bil je tak, kot si je zase želel Leon.

»Kaj ti je? Zakaj ležiš v tej luknji?« se je zarežal Peter.

»Eh, nima veze …« je z roko zamahnil Leon.

»Stari, povej! To sem jaz, Peter, ki mu lahko zaupaš, si pozabil?«

Očitno je bil tak dan, očitno je res imel vsega dovolj, zato so besede kar letele iz njegovih ust. Pravzaprav mu je bilo vseeno, kaj si bo mislil Peter.

A ta je le poslušal in rahlo kimal. Nato pa mu je dal nasvet. Dober prijateljski nasvet. Naj bo pozoren, naj čaka na pravo priložnost, da bo lahko ostalim dokazal, da ni »luzer«, le metati se ne mara v ospredje. Da je v bistvu zelo dober človek, prijatelj, le spoznati ga je treba.

Priložnost je res prišla sama od sebe, tako kot je dejal Peter.

Imeli so uro matematike. Učitelj je pred tablo tokrat poklical Erika. Ta se je kakor glista zvijal na poti do table, se zraven pačil in zavijal z očmi.

»Erik, če tokrat ne bo pozitivno, boš imel popravni izpit,« mu je povedal učitelj.

Očitno mu ni bilo več do šale, saj se je zravnal in postal zelen v obraz. Roke so se mu tresle, kar je Leon dobro videl, saj je sedel spredaj.

Učitelj je postavil prvo vprašanje, Erik pa je molčal.

»Priložnost bo prišla sama od sebe,« je tedaj Leon v ušesih zaslišal Petrove besede. Morda pa je to to.

Prišepnil je sošolcu odgovor. Ta ga je izrekel naglas in učitelj je prikimal. Prav tako naslednjega in še naslednjega.

Erik se je vrnil v klop s pozitivno oceno, Leona niti pogledal ni.

Zvonec je oznanil konec in pobrali so se iz razreda.

»Ej, Leon,« je tedaj zaslišal za svojim hrbtom, ko se je odpravljal k naslednji uri.

Počasi se je ozrl nazaj. Bil je Erik, zraven njega pa Nino, Nika, Klara in Evelin. Približali so se mu.

Zdaj se bodo začeli norčevati, da je »piflar«, da je »luzer«. Ampak tokrat se niso.

»Hvala ti, stari! Rešil si me,« je prikimal Erik.

»Veš, premišljevala sem, če bi mi hotel pri »matki« nekaj razložiti,« je dodala še Evelin.

Leon ni mogel verjeti, hlastnil je za zrakom, nato pa izustil: »Ja, itak, normalno!«

»Popoldan mečemo na koš. Prideš?« je dodal še Nino.

»Pridem,« je prikimal Leon.

»Hvala ti, Peter,« je tiho zašepetal Leon, ko ga ni nihče mogel slišati in vedel je, da se začenja novo poglavje.

Ljubezensko pismo:

Ko spoznaš kaj si imel šele, ko je prepozno …

Kar dolgih 19 let sem čakala na tisti usodni trenutek, ko bom lahko nekoga objela, ga poljubila in iskreno izrekla tisti dve besedi: Ljubim te! Seveda ni težko najti nekoga, h kateremu se lahko priviješ v objem za en dan – težje je osebo obdržati! In ko sem že izgubila vso upanje za srečo v ljubezni sem spoznala Njega. Končno se mi je nasmehnila sreča in sedaj sem bila tudi jaz ena izmed tistih »srečno zaljubljenih parov«, ki se z nasmehom na ustih in z roko v roki sprehajajo po sivih mestnih ulicah. A kljub temu, da sem končno spoznala nekoga, ki je hrepenel po moji bližini in ki se je prebujal z mislijo name, so se v meni porajali takšni in drugačni dvomi. »Ali mislim resno? Si sploh želim njegove družbe? Njegovih dotikov? Njegovih poljubov? Ga ljubim? Morda pa ljubim le občutek, da me nekdo potrebuje; da nekdo hrepeni po moji bližini, tako kot jaz hrepenim po občutku, da bi bila ljubljena.« Pa vendar sem v zvezi vztrajala, upajoč, da se bo kmalu izkazalo, da je on tisti pravi zame. In med tem, ko sem zvesto čakala na tisti usodni trenutek, sem se mu znova in znova lagala in mu z besedami »ljubim te« dajala lažno upanje. Hkrati pa sem lagala tudi sebi. Seveda, vsaka stvar ti sčasoma pride v navado tisti dve besedi, ljubim te, ki bi naj bili iskreni, mi nista pomenili več nič globokega.

Vedno, ko me je otožno pogledal v oči, sem se mu pač vnovič zlagala. »Ljubim te, Matej!« Ker sem vedela, da to želi slišati. Ker sem vedela, da potem njegov pogled več ne bo tako otožen. In res! S solznimi očmi mi je znova in znova ves blažen odvrnil: »Tudi jaz tebe. Sploh se ne zavedaš, koliko mi pomeniš! Če bi te izgubil, bi izgubil vse! Vem, da si prava zame.«

In res. Nisem se zavedala, koliko mu pomenim. Samozavestno sem razmišljala samo o tem, da si zaslužim boljšega in zvesto premišljevala: »Kako se ne naveliča tega stavka? Ali se resnično ne zaveda, da je pri meni vse le igra? Da mi »ljubim te« ne pomeni nič! Da besedi, ki bi naj bili sicer iskreni, izrečem le njemu na ljubo?« Seveda! Stvari, ki so nam dosegljive, niso nikdar tako zanimive! In pri meni ni bilo nič drugače.

In čez čas mi je prekipelo! Njegov obraz mi ni več izgledal simpatičen, njegove sladke besede so postale vse prej kot pa zaželene, njegovi dotiki in objemi pa pravo mučenje. Morala sem obrniti nov list v svoji knjigi, imenovani »Iskanje prave ljubezni«. Potočila sem nekaj solz in še nekaj noči premišljevala o njem. In to je bilo z moje strani vse!

Kaj hitro sem našla drugo osebo, ki me je razveseljevala z objemi, poljubi in nežnimi dotiki. Niti za hip nisem pomislila, kako je njemu. Nisem vedela, da me pogreša, nisem vedela, da zaspi s solzami v očeh in z mislijo name, nisem vedela, da mu moje ime še vedno prikliče grenke spomine. In – odkrito povedano – ni me niti zanimalo! Jaz sem bila srečna v objemu drugega in sprijaznila sem se z dejstvom, da v današnjih časih pač egoizem prevladuje nad sočutjem. Ni mi bilo mar zanj. Nisem pogrešala njegove bližine, še manj pa njegovih poljubov. A nikdar nisem slutila, da se bom sama znašla v podobni situaciji. Niti za sekundo nisem pomislila, da me bo moj ignorantski in vzvišen odnos pripeljal tako daleč … Da se bom v vlogi »razočaranega ljubimca«, ki jo je do sedaj uspešno igral on, znašla jaz.

Nekaj mesecev po tem, ko sem sprejela odločitev, da je bolje, če sem sama kot pa z nekom, ki ga nimam rada, sem izvedela, da fant, ki mi je s solzami v očeh trdil, da me ljubi, da sem prava zanj in da bo čakal name tako dolgo, dokler si ne premislim, sedaj »navidezno večno ljubezen« obljublja drugi.

Novica me je strla. Popeljala me je v obdobje, ko nisem mogla zaspati, ne da bi točila solze za fantom, ki sem ga v bistvu pustila jaz; v obdobje, ko nisem mogla vstati s postelje, ne da bi potočila vsaj eno solzo; ko se več enostavno nisem mogla smejati in ko sem si – kot še nikoli doslej – želela, da bi iz njegovih ust slišala tisti dve besedi. In šele čez pol leta od prekinitve zveze je sledilo obdobje žalovanja. Brala sem njegova pisma, gledala najine slike, se spominjala lepih trenutkov, ki sva jih doživela skupaj. Zakaj šele sedaj? Zakaj mi je šele sedaj tako nepopisno žal, če pa sem bila tedaj trdno prepričana, da ni pravi zame? Njegova bližina me je odvračala, sedaj pa hrepenim po njej … Ga želim nazaj?!?

Šele sedaj, ko je vse izgubljeno, sem ugotovila, da sem naredila veliko napako. Izdala me je latentna samozavest in nisem se zavedala, kaj sem tedaj imela: pravo ljubezen, iskrene besede, ljubeče dotike in tistega »pravega« zame! Pa vendar – tukaj je spet ta presneta nedosegljivost … Ali ga želim le zaradi tega, ker je sedaj nedostopen? Ker je našel svojo srečo v objemu druge?

Odgovora še ne poznam. Vem samo, da sem dobila povrnjeno vse, kar sem mu naredila slabega; vse solze, ki jih je potočil zame, in vse lepe trenutke, ki jih je zamudil samo zaradi tega, ker sem izdala njegovo ljubezen. Zagotovo pa gre delček krivde za mojo tedanjo odločitev pripisati tudi obremenjenosti s tistima dvema vprašanjema: »Ali je pravi zame – in če ne – kdaj ga bom torej spoznala?«

Nekdo, ki te neizmerno pogreša in je šele sedaj doumel, da te ima resnično rad …

Eva, 16 let: Se­strin mož me je za­pe­ljal in zlo­ra­bil!

Ko sem bila sta­ra 13 let, se je se­stra po­ro­či­la s svo­jim fan­tom, ki ga je ime­la še iz sred­nje šo­le. Poz­na­la sem ga že sko­raj vse svo­je živ­lje­nje in bila sem ve­se­la, da sta konč­no ove­ko­ve­či­la svo­jo vezo pred ol­tar­jem. Vsi smo ži­ve­li  v eni hi­ši, pri star­ših, saj je bila do­volj ve­li­ka za vse. Kak­šno leto po po­ro­ki, me je Ma­tic (tako je se­stri­ne­mu mo­žu bilo ime), za­čel z za­ni­ma­njem opa­zo­va­ti. Gle­dal me je in vča­sih dal kak­šno pri­pom­bo. Kako sem zra­sla, kako sem lepa; ves čas pa me je tudi spra­še­val, če že imam kak­šne­ga fan­ta. Ka­sne­je si je upal ved­no več. Ne­koč se je po­sta­vil pri vra­tih ko­pal­ni­ce in že­lel, da se pred njim preob­le­čem, tako da me bo on gle­dal. Sko­raj me je kap. Nag­na­la sem ga stran, pa je le sto­pil do mene, me po­bo­žal po la­seh in me po­lju­bil na lice. Bil je izred­no pri­vla­čen moš­ki, sre­di 30 let, jaz pa le naiv­na šo­lar­ka, ki je še ni­ko­li ni nih­če po­lju­bil in tako sploh ni­sem ve­de­la, kako naj rea­gi­ram. Samo sta­la sem in se ni­sem pre­mak­ni­la, do­kler ni od­šel. Ve­de­la sem, da ni prav, kar je na­re­dil, a hkra­ti me je zelo po­gre­lo pri srcu, da sem do­bi­la prvi po­ljub. Ob vsa­ki pri­lož­no­sti je na­da­lje­val s kom­pli­men­ti, kako sem lepa, da sem mu všeč in da je za­ljub­ljen vame. Po­ča­si sem se tudi jaz za­ljub­lja­la vanj, če­prav sem se ob tem po­ču­ti­la groz­no. Do­kler ni neke no­či pri­šel v sobo, ko so že vsi spa­li in se ule­gel po­leg mene. Od stra­hu se ni­sem upa­la niti pre­mak­ni­ti. Za­čel me je bo­ža­ti po te­le­su in mi go­vo­ri­ti, kako me ima rad. Re­kel je, da raz­miš­lja, da bi za­pu­stil že­no, ker ne more ne­ha­ti mi­sli­ti name, in da bi se rad po­ro­čil z me­noj. Srce se mi je to­pi­lo od sre­če. Sle­kel me je in za­čel po­ljub­lja­ti po te­le­su. To so bili naj­bolj­ši ob­čut­ki, kar sem jih kdaj ob­ču­ti­la in kar kma­lu sem se mu po­pol­no­ma pre­da­la.

Lju­bi­la sva se vse noč, pro­ti ju­tru pa se je od­pla­zil iz moje sobe v se­stri­no. Naiv­na kot sem bila, sem ga ves čas spra­še­va­la, kdaj bo za­pu­stil že­no, da ne pre­ne­sem tega la­ga­nja in da bi rada oz­na­ni­la na­ji­no lju­be­zen pred dru­gi­mi. Mi­ril in pre­go­var­jal me je, da kma­lu, hkra­ti pa je ved­no po­go­ste­je pri­ha­jal v mojo sobo.

Po­tem se je zgo­di­lo. Se­stra je pri dru­žin­skem ko­si­lu oz­na­ni­la, da nam ima ne­kaj po­mem­bne­ga za po­ve­da­ti. »To je to,« sem po­mi­sli­la. Se­daj bo po­ve­da­la, da se bo­sta lo­či­la. A se je zgo­di­lo ne­kaj po­vsem dru­ge­ga. Se­stra je vsta­la in s sol­za­mi v očeh naz­na­ni­la, da je no­se­ča. Vsi so se raz­ve­se­li­li, ji če­sti­ta­li, jaz pa sem pla­ni­la v jok! Ni­sem več vzdr­ža­la. Za­če­la sem jo­ka­ti in od­hi­te­la v svo­jo sobo!!! Za me­noj je priš­la mama in me za­sli­še­va­la, kaj je na­ro­be. Za njo je pri­šel še Ma­tic, ki je ho­tel mamo pre­pri­ča­ti, naj me pu­sti na miru, da se bo on po­go­vo­ril z me­noj. Mama se ni dala. S stro­gim gla­som ga je po­sla­la ven, za­pah­ni­la vra­ta in me re­sno po­gle­da­la. »Kaj je na­ro­be, mar nisi sreč­na, da bo se­stra do­bi­la otro­ka?!« je zav­pi­la. Ta­krat ni­sem več vzdr­ža­la. Vse sem ji po­ve­da­la. Zno­re­la je. Za­pah­ni­la je vra­ta za se­boj, odš­la v ku­hi­njo, od ko­der sem sli­ša­la samo jok in kri­ča­nje, jaz pa sem neu­to­laž­lji­vo jo­ka­la v svo­ji sobi.

Ma­tic se je mo­ral ta­koj od­se­li­ti iz hi­še, s se­stro sta se lo­či­la, jaz pa sem os­ta­la kot majh­na čr­na ovca v dru­ži­ni. Se­stra mi ni­ko­li ni prav od­pu­sti­la. In tudi sama sem se kri­vi­la. Ko je mama opa­zi­la, da se moje raz­po­lo­že­nje ne bo po­pra­vi­lo samo od sebe in da mi samo čas ne bo za­ce­lil ran, naju je na­ro­či­la pri psi­hia­tru. Še­le po pol leta red­nih obi­skov, sem lah­ko spre­je­la dejs­tvo, da ni­sem kri­va za to, kar se je zgo­di­lo. Da sem bila žr­tev groz­lji­ve zlo­ra­be; zlo­ra­be odra­sle ose­be nad otro­kom. To nje­go­vo zlo­čin­sko de­ja­nje  ter moji otroš­ka naiv­nost in zab­lo­da so pu­sti­li ne­po­prav­ljiv pe­čat. Kljub zdrav­lje­nju je to še ved­no tem­na sen­ca nad mo­jim živ­lje­njem in ved­no, ko mi kak­šen fant po­sta­ne všeč, po­nov­no do­ži­vim vso to gro­zo »prve lju­bez­ni«. Moj psi­hia­ter pra­vi, da sem na­pre­do­va­la in da bo kma­lu ve­li­ko bo­lje. Ver­ja­mem mu, ker bi rada, da se re­šim tega gren­ke­ga prio­ku­sa. De­fi­ni­tiv­no pa je moje spo­ro­či­lo za vse, ki be­re­te to zgod­bo, na­sled­nje: če si bil žr­tve ka­kr­šne koli zlo­ra­be, nuj­no poiš­či stro­kov­no po­moč. Samo tako ti bo bo­lje. Tak­šno bre­me je pre­tež­ko, da bi ga no­sil sam!

 

 

De­nis iz Ma­ri­bo­ra: »Po­beg­nil sem od doma, da bi po­stal zvez­da!«

Naj­bolj neum­no de­ja­nje, ki sem ga v živ­lje­nju na­re­dil, je bilo to, da sem pri 11-ih po­beg­nil od doma, da bi po­stal rock zvez­da. Po te­le­vi­zi­ji sem gle­dal neko od­da­jo o tem, kako se zvez­de ro­je­va­jo v Holly­woo­du in do­bil sem fik­sno ide­jo, da mo­ram v Holly­wood, da po­sta­nem zvez­da. Či­sto sem bil ob­se­den s to mi­sli­jo. Že­lel sem, da bi mama in oče bila po­no­sna name, ker bom tako sla­ven in bo­gat. Ker sem ve­del, da ni­mam do­volj de­nar­ja za le­tal­sko kar­to, sem se od­lo­čil, da si ku­pim kar­to za vlak do Ko­pra, po­tem se »preš­ver­cam« na kak­šno lad­jo za Ame­ri­ko, po­tem pa na­prej. Tako sem si ne­ke­ga po­let­ne­ga dne spa­ki­ral stva­ri, na­pi­sal mami in oče­tu po­slo­vil­no pi­smo in se use­del na vlak za Ko­per. Ko sem pri­šel v Ko­per, sem se s tak­si­jem od­pe­ljal v pri­sta­niš­če. Tam pa prob­lem. Ve­li­ke lad­je, nik­jer pa nič na­pi­sa­no, kam ka­te­ra gre. Ker sem do­bil ob­ču­tek, da neka to­vor­na lad­ja gre pro­ti Ame­ri­ki, sem se pri­ti­ho­ta­pil na krov in se skril za škat­le. Do­kler me ni od­kril nek mor­nar, na sre­čo še v luki in ka­pi­tan lad­je je po­kli­cal po­li­ci­jo. Mor­nar­ji so umi­ra­li od sme­ha, ko sem jim raz­lo­žil, da grem v Ame­ri­ko, da po­sta­nem zvez­da. Hkra­ti pa je tudi doma ura bila že to­li­ko, da se je mama vr­ni­la iz služ­be, naš­la pi­smo in po­kli­ca­la po­li­ci­jo! Doma sem bil v treh urah! Star­ša sta bila na smrt pre­stra­še­na, zato ni­sta ve­de­la, ali naj me kre­ga­ta ali ob­je­ma­ta. Kak­šen me­sec ali dva sem mo­ral te­den­sko obi­sko­va­ti psi­ho­lo­ga, ki mi je po­ja­snil, za­kaj moj na­črt ni do­ber, in kako naj se lo­tim ure­sni­če­va­nja svo­jih že­lja. Da­nes re­snič­no igram ki­ta­ro, če­prav še ni­sem zvezd­nik. Se pa še ved­no na­sme­jim, kako sem bil nai­ven, ko sem bila maj­hen. Hva­la bogu se je moja zgod­ba sreč­no kon­ča­la. Zgod­be, ko mla­di po­beg­ne­jo od doma, se po na­va­di kon­ča­jo ža­lost­no, če ne že tra­gič­no. Zato raz­mi­sli­te, če je vred­no, pre­den sto­ri­te kak­šno neum­nost!

 

 

 

Bran­ko iz Ce­lja: »Sko­raj so me za­pr­li za­ra­di ri­sa­nja gra­fi­tov!«

Moj hobi je ri­sa­nje gra­fi­tov, v tem uži­vam. Rad ri­šem po ste­nah, pa­pir­ju, za­puš­če­nih av­to­mo­bi­lih, skrat­ka, kjer koli je mož­nost. Ko sem bil v os­mem raz­re­du os­nov­ne šo­le, smo kot sku­pi­na fan­tov radi ri­sa­li gra­fi­te po vla­kih. Po­no­či smo se pre­ti­ho­ta­pi­li do kak­šne­ga vla­ka, ki je na tiru stal že dlje ča­sa in ga lepo okra­si­li. Za­kaj pa bi vlak mo­ral biti tako grd in za­puš­čen, če ga lah­ko lepo okra­si­mo?! To smo po­če­li vsa­kih ne­kaj dni med po­čit­ni­ca­mi, do­kler vod­ji že­lez­niš­ke po­sta­je očit­no ni bilo do­volj in je po­kli­cal po­li­ci­jo! Po­li­ci­sti so nas ča­ka­li v za­se­di. Ko smo za­če­li ri­sa­ti, so pla­ni­li na nas. Na mojo ne­sre­čo so po­beg­ni­li vsi ra­zen mene. Od­pe­lja­li so me na po­li­cij­sko po­sta­jo, kjer sem mo­ral po­ča­ka­ti na star­še. V gla­vi se mi je že us­tva­ri­la zgod­ba, kako me bodo za­pr­li, ker sem pov­zro­čal ško­do. Vsi sum­lji­vi po­gle­di po­li­ci­stov, ki so ho­di­li mimo mene, so mi samo po­tr­je­va­li, da je za­de­va smrt­no re­sna.

Ko sta priš­la star­ša na po­sta­jo, sta bila zgro­že­na, da je njun si­nek po­čel kaj tak­šne­ga. Jaz pa sem bil ve­sel, da ju vi­dim in da me bo­sta re­ši­la za­po­ra. V za­por se­ve­da ni­sem šel, so pa star­ši do­bi­li za­jet­no po­lož­ni­co za po­rav­na­vo kaz­ni za­ra­di uni­če­va­nja tuje last­ni­ne. Pre­stra­šen pa sem bil tako, da ni­ko­li več ni­sem raz­miš­ljal o tem, da bi ri­sal po tuji last­ni­ni. Od ta­krat na­prej sem ri­sal samo po stva­reh, za ka­te­re so mi last­ni­ki do­vo­li­li, da lah­ko!

 

Fi­lip iz Ljub­lja­ne: »Ata pri 14?!«

Ko sem imel 14 let, sem imel pr­vič spol­ni od­nos. Zgo­di­lo se je na neki za­ba­vi, s pun­co, ki mi je bila groz­no všeč. Nis­va upo­ra­bi­la zaš­či­te, pre­ži­ve­la sva le div­jo noč, po­tem pa se nis­va več sre­če­va­la. Do­kler me, kak­šen me­sec po na­ji­nem sre­ča­nju, ni poi­ska­la doma in re­kla, da bi se rada z me­noj ne­kaj po­go­vo­ri­la. Be­se­de so ji šle tež­ko z je­zi­ka! Srce mi je za tre­nu­tek ne­ha­lo biti, ko mi je de­ja­la: »Fi­lip, za­no­si­la sem s te­boj!« Po gla­vi so mi šle neum­ne mi­sli; pa saj to je ne­mo­go­če, pa saj sva samo en­krat! Kaj si pre­pri­ča­na, da si za­no­si­la z me­noj? Ma, ne, ni mo­go­če, kako je mož­no da si no­se­ča?! Brez be­sed sem stal tam zra­ven nje in ča­kal, da pra­sne v smeh, češ da gre samo za ne­sla­no ša­lo. Pa ni. Smrt­no re­sno me je gle­da­la in ni niti tre­ni­la z oč­mi. Kaj pa bova, sem po muč­nih mi­nu­tah ti­ši­ne vpra­šal. »Ne vem,« je de­ja­la. »No­čem spla­vi­ti, tega me je gro­za. Mi­slim, da bom otro­ka kar ob­dr­ža­la.« Sko­raj me je kap! Ne mo­rem ime­ti oto­ka! Saj imam še­le šti­ri­najst let. Pred me­noj je še sred­nja šo­la pa štu­dij pa po­to­val bi še rad … Vse živ­lje­nje se mi je od­vi­lo pred oč­mi. »Jaz no­čem otro­ka!« sem de­jal odre­za­vo. »Mi­slim, da sem še prem­lad, ne bom mo­gel skr­be­ti za nje­ga, pa vse živ­lje­nje je še pred me­noj!« Mr­tvo me je po­gle­da­la, se obr­ni­la in odš­la. Ni­sem spal ves te­den, od nje pa ni bilo no­be­ne­ga gla­su. Že ko sem jo ho­tel po­kli­ca­ti, sem do­bil spo­ro­či­lo po te­le­fo­nu, da se je po po­go­vo­ru s star­ši od­lo­či­la za splav. Ka­men se mi je od­va­lil s srca! Bil sem sre­čen kot še ni­ko­li v živ­lje­nju. Pri­se­gel sem si, da ni­ko­li več ne bom imel ne­zaš­či­te­nih spol­nih od­no­sov! Ni­ko­li! Ra­zen ko se bova s part­ne­ri­co od­lo­či­la, da že­li­va otro­ka. Ni­sem imel mo­či, da bi jo obi­skal ali jo vsaj po­kli­cal, če je vse v redu. Ni­sem bil do­volj mo­čen. Strah me je bilo ji po­gle­da­ti v oči! Čez kak­šen me­sec sem ji po­slal spo­ro­či­lo, kako je. Od­go­vo­ri­la mi je, da se se­daj po­ču­ti že v redu in da je za­de­ve raz­či­sti­la sama s se­boj. Naj ne skr­bim. To je se­ve­da bilo ne­mo­go­če. Ni­ko­li ni­sem ne­hal raz­miš­lja­ti o njej in o vsem, kar se je zgo­di­lo z njo. Bilo pa mi je la­že, ko sem do­bil spo­ro­či­lo in iz­ve­del, da se vsaj ona po­ču­ti bo­lje.

Po­si­lje­na v os­nov­ni šo­li

Ko sem bila sta­ra 12 let, so bile naj­več­je asi­ce na šo­li ti­ste pun­ce, ki so se že po­ljub­lja­le s kak­šnim fan­tom. In jaz sem se! Na šol­skem ple­su sem se po­ljub­lja­la z An­dra­žem iz 8. c. Vse pun­ce na šo­li so mi za­vi­da­le. Bila sem naj­po­pu­lar­nej­ša. Vse so me spra­še­va­le za nas­ve­te. Kako se po­ljub­lja, kaj na­re­diš z je­zi­kom, kam daš roke, bila sem pra­va šol­ska sve­to­val­ka! Vse do na­sled­nje­ga ple­sa.

Ko je bil čas za po­ča­sne pe­smi, je po mene pri­šel nek drug os­mo­šo­lec. Ime mu je bilo Robi. Med ple­som me je za­čel bo­ža­ti po hrb­tu in po­ču­ti­la sem se tako do­bro, da sem mu v na­sled­nji mi­nu­ti pu­sti­la, da me je po­lju­bil. Bil je še kar lep fant in raz­miš­lja­la sem, da bi mi pa mo­go­če lah­ko bil všeč.

Po tem strast­nem, os­nov­no­šol­skem po­lju­bu, mi je pri­šep­nil na uho: »Ful si mi všeč. Gre­va malo na zrak, da se bo­lje spoz­na­va?« Bila sem vsa ve­se­la. Se­ve­da gre­va! Pri­jel me je za roko in me od­pe­ljal ven. Vse pri­ja­te­lji­ce so me za­vi­dlji­vo gle­da­le, jaz pa sem jim še po­ma­ha­la v poz­drav. Na zrak grem z os­mo­šol­cem! Bila sem po­no­sna sama nase. Odš­la sva za šo­lo, kjer so med ve­li­ki­mi smre­ka­mi bile skri­te neke klop­ce. Sed­la sva. Robi je bil kar di­rek­ten fant in mi je za­čel še­pe­ta­ti os­lad­ne be­se­de na uho. Bila sem vsa sreč­na, kar to­pi­la sem se. Naen­krat sva se sre­di strast­ne­ga po­ljub­lja­nja znaš­la v le­že­čem po­lo­ža­ju. Nič ga ni bilo sram, za­čel me je oti­pa­va­ti po in­tim­nih pre­de­lih. Od za­čet­ka mi je bilo še všeč, pred­stav­lja­la sem si, kaj vse bom ime­la za po­ve­da­ti pri­ja­te­lji­cam. Po­tem ko mi je po­teg­nil spod­nje hla­če navz­dol, pa se mi je zde­lo, da so stva­ri uš­le iz rok. »Hej, ne­haj, ne­haj,« sem mu za­če­la go­vo­ri­ti, ko­li­kor sem pač lah­ko, saj je nje­gov je­zik, ved­no bolj agre­siv­no pro­di­ral v moja usta. Tudi nje­gov ob­jem je po­stal ved­no moč­nej­ši in kma­lu sem ugo­to­vi­la, da se ne mo­rem več niti pre­mak­ni­ti. Ni­sem mo­gla za­kri­ča­ti in ni­sem ga mo­gla odri­ni­ti. Bila sem uje­ta. Za­gra­bi­la me je pa­ni­ka, da sploh ni­sem ugo­to­vi­la, kaj se do­ga­ja, do­kler med no­ga­mi ni­sem za­ču­ti­la os­tre bo­le­či­ne. Po kak­šni mi­nu­ti sem zbra­la vse sile in ga na­sil­no odri­ni­la iz sebe. Ker v ti­stem tre­nut­ku tega sploh ni pri­ča­ko­val, mi je ne­ka­ko us­pe­lo iz­tr­ga­ti se iz nje­go­ve­ga ob­je­ma. Med jo­kom sem se ob­le­kla in ste­kla do­mov. Ni­ko­mur ni­sem po­ve­da­la, kaj se je zgo­di­lo. Pre­jo­ka­la sem mno­ge no­či in ni­sem mo­gla ver­je­ti, da se je to zgo­di­lo. Sploh ne za­ra­di tega, ker se je Robi za­čel po šo­li hva­li­ti, da me je »po­drl«. Toč­no te be­se­de je upo­ra­bil. Bila sem osam­lje­na in pre­stra­še­na. Bilo me je sram, da sem do­pu­sti­la, da se mi je kaj tak­šne­ga zgo­di­lo, zato sem se ves čas pre­tvar­ja­la, da se ni zgo­di­lo nič. Še­le čez leta sem lah­ko pr­vič zau­pa­la ljub­lje­ni ose­bi, kaj se mi je zgo­di­lo in pri tem se mi je kar ka­men od­va­lil od srca. Še­le ta­krat sem spoz­na­la, da je moj molk, za­vit v najst­niš­ko sra­mež­lji­vost, bil na­pa­čen. Že ta­koj bi mo­ra­la do šol­ske sve­to­val­ke ali star­šev ter po­ve­da­ti, kaj se mi je zgo­di­lo. Ver­jet­no bi po­tem moje živ­lje­nje bilo vsa na­sled­nja najst­niš­ka leta do­sti laž­je, saj bi mi že ta­krat stro­kov­ni sve­to­val­ci raz­lo­ži­li, da to ni bila moja kriv­da. Ne gle­de na to, da sem re­snič­no šla z njim pro­sto­volj­no, mi tega ne bi smel sto­ri­ti. Zato pun­ce, če se vam zgo­di kaj po­dob­ne­ga, poiš­či­te ta­koj stro­kov­no po­moč. Živ­lje­nje bo po­tem ve­li­ko laž­je, kot pa da bre­me no­si­te v sebi.

He­le­na, 24 let

Fant me je pre­te­pel!

Bila sem ve­se­la in na­sme­ja­na najst­ni­ca, sta­ra 15 let, ko sem se pr­vič za­lju­bi­la. Bil je sta­rej­ši od mene, star 18 let, po­sta­ven in pri­ku­pen fant, ki sem ga spoz­na­la po tre­nin­gu. Tre­ni­ra­la sem ko­šar­ko, on pa ka­ra­te. Nji­ho­vi tre­nin­gi so se za­če­li ta­koj za na­ši­mi. Ta­koj je spoz­nal moje star­še, ho­dil k nam na ko­si­la, skrat­ka ra­zu­me­li smo se zelo do­bro. Nis­va ho­di­la po noč­nih lo­ka­lih in klu­bih kot moje pri­ja­te­lji­ce, nis­va se za­ba­va­la poz­no v noč z al­ko­ho­lom, bila sva prid­na učen­ca in šport­ni­ka. Po­tem pa naju je se­strič­na po­va­bi­la na praz­no­va­nje 18. rojst­ne­ga dne­va v lo­kal­no di­sko­te­ko. Spi­la sva ne­kaj al­ko­ho­la, ple­sa­la sva od 23. ure pa vse do dveh zju­traj! Tako se ni­sem za­ba­va­la že dol­go v živ­lje­nju! Ker sva bila po­pol­no­ma utru­je­na, sva se po­ča­si po­slo­vi­la od druž­be in se od­pra­vi­la do­mov. Pri iz­ho­du sem sre­ča­la pri­ja­te­lja iz na­še uli­ce, us­ta­vi­la sem se pri nje­mu in se sproš­če­no po­go­var­ja­la. Fant je od­šel na­prej in me po­ča­kal zu­naj. Ni­sem se po­go­var­ja­la dol­go, kak­šnih 10 mi­nut, saj ga že res dol­go ni­sem vi­de­la. Iz­me­nja­la sva ne­kaj no­vic in še se­ve­da te­le­fon­ske, da se po­kli­če­va in vi­di­va ob kak­šni dru­gi pri­lož­no­sti. Ko sem priš­la iz lo­ka­la, se je moj dra­gi čud­no ob­na­šal. Ko sva priš­la do av­to­mo­bi­la, sem ga vpra­ša­la, kaj je na­ro­be. Sploh mi ni od­go­vo­ril, am­pak me je samo uda­ril. Pad­la sem po tleh. Sto­pil je do mene in me brc­nil v tre­buh. Od bo­le­či­ne me je zvi­lo. Ni­sem mo­gla ne za­kri­ča­ti, ne spu­sti­ti naj­mi­lej­še­ga gla­su od sebe. Samo sol­ze so mi te­kle po obra­zu. Pri­jel me je za gla­vo in mi re­kel: »To je zato, ker se kur­vaš nao­ko­li! Fan­tom boš da­ja­la svo­jo te­le­fon­sko, med­tem ko te jaz ča­kam zu­naj?!« Spre­me­nil se je v ži­val, v nje­gov očeh je bilo ne­kaj div­je­ga, neu­krot­lji­ve­ga. Pri­jel me je za gla­vo in z njo uda­ril ob as­falt. Omed­le­la sem, bo­le­či­na je bila pre­moč­na, ni­sem je mo­gla več pre­na­ša­ti. Na­sled­njič sem se za­ved­la v av­to­mo­bi­lu, ko sva bila na poti do­mov. Bil je ves sla­dek in pri­ja­zen. Pre­den me je od­lo­žil pred hi­šo, je re­kel, da je to bilo zato, ker me ima pre­več rad in ne bi pre­ne­sel, da bi me iz­gu­bil. Že­le­la sem samo stran od nje­ga. Po­lju­bil in ob­jel me je ter mi na uho za­še­pe­tal, naj se­ve­da to os­ta­ne med nama. Že spet je bilo v nje­go­vih očeh ne­kaj div­je­ga in nes­poz­nav­ne­ga. Ko­maj sem ča­ka­la, da grem iz avta. Ste­kla sem na­rav­nost v hi­šo, zbu­di­la mamo in oče­ta ter jima po­ve­da­la, kaj se je zgo­di­lo. Mama me je spra­vi­la v avto, pe­lja­la na ur­gen­co, kjer so me pre­gle­da­li. Po­tem smo na­re­di­li še po­li­cij­sko pri­ja­vo. Po­tem me ni bilo več strah. Ve­de­la sem, da je se­daj pri­mer urad­no za­be­le­žen in da se mi ne bo več upal prib­li­ža­ti. Le ko­šar­ko sem ne­ha­la tre­ni­ra­ti, saj ga ni­sem več že­le­la sre­če­va­ti. Sem pa še kar dol­go ime­la strah pred fan­ti. Tež­ko sem zau­pa­la lju­dem, saj sem ved­no pred­vi­de­va­la, da se v lju­deh skri­va­jo tem­ne pla­ti, ki jih spoz­naš še­le v kriz­ni si­tua­ci­ji.

Monika, 25 let: »Sošolka mi je umrla na rokah.«

Ko sem bila stara 18 let, sem naredila vozniški izpit in oče mi je zaupal avto. S štirimi sošolkami smo se v soboto zvečer odpravile v K4, kjer smo se zabavale kot nore. Seveda smo vsaka tudi nekaj malega spile. Ostale malo več, jaz, ki sem vozila, malo manj. Mogoče kakšno pivo. Domov smo se odpravile šele po peti uri zjutraj. In ko smo tako veselo na poti domov prepevale v avtomobilu, se je iz nasprotne smeri zapeljal nek rdeč avto naravnost v nas. Sošolko, ki je sedela na sprednjem sedežu zraven mene, je vrglo skozi sprednjo šipo ven na sosednji avto. Splazila sem se iz avta in stekla do nje. Ko sem vzela njeno glavo v svoje roke, me je samo še pogledala, potem pa izdihnila. Skoraj sem se zadušila od solz. Zgodila se je največja tragedija v mojem življenju. Kljub temu da nisem bila jaz kriva in da je voznik sosednjega avtomobila bil na smrt pijan, se še vedno sprašujem, če bi s čim lahko preprečila nesrečo. Napihala nisem, a kljub temu mi nekje na dnu glave še vedno roji misel, da bi se vse obrnilo drugače, če ne bi spila tistega enega piva. Seveda se od takrat naprej nisem dotaknila alkohola. Čeprav je od nesreče minilo sedem let, še se vedno vsak dan spomnim na to tragedijo. Čisto vsak dan. In zato te prosim le eno: izogibaj se alkohola. Ni vreden tvojega življenja!

Marko, 18 let: »Ljubezen mojega življenja me sovraži!«

Ko sem bil star 13 let, sem se na smrt zaljubil v sosedo Majo. In ta ljubezen me še danes ni minila. Le da sem njeno ljubezen do mene uničil s svojimi ljubosumnimi napadi. Ker je na valeto odšla z drugim fantom oziroma je plesala s sošolcem, jaz pa nisem bil povabljen, sem se odločil maščevati. Ostati sem namreč moral doma in paziti na njenega mlajšega bratca. Kaj naj narediva? Kaj naj ušpičiva? Vedel sem, kje imajo valeto – v dvorani telovadnice v domačem kraju. In ker me je Matic, njen mlajši brat, venomer jezil, sem se odločil ubiti dve muhi na en mah. Matic me je imel za boga. Naredil je vse, kar sem mu rekel. Kako naj torej Majo osmešim na valeti in v to vpletem Matica? Pjonk, evo super ideje!!! Malega sem oblekel v »domačega supermana«; okoli vratu sem mu zvezal rdečo haljo, na obraz pa poveznil očala za plavanje, da bi bil videti malo bolj odštekano. Potem sva se splazila na valeto, kjer sem ga prepričal, da je začel okoli miz pod odrom skakati po prizorišču in se dreti; »Jaz sem SUPERMAN! Jaz sem superman!!!« Ljudje so umirali od smeha. Naenkrat se je plesišče izpraznilo; na njem je ostal le Matic, ki je norel kot začaran in še vedno kričal. Maja in člani njene družine so se od sramu skoraj pogreznili v tla! Oče se je potem nasmejal, prijel Matica za roko, se priklonil in ga odpeljal iz prizorišča! Ko je Maja izvedela, da sem ga jaz nagovoril k temu, je bil ogenj v strehi. Najprej me je nadrla kot psa, potem pa se ni hotela več pogovarjati z menoj. In se še danes ne!

Aleksandra, 19 let: »Raje je izbral drogo kot mene!«

V sedemnajstem letu sem spoznala Roka in se na smrt zaljubila vanj. Pred tem sem bila pridna punčka, ki je vse popoldneve preživela ob mamici in očetu. Sedaj pa ni minil večer, da ne bi z Rokom odšla kam na zabavo. Ker je družba, v kateri sva bila, kadila travo, sva poskusila še midva. To je trajalo vse leto. Od začetka je bilo zabavno, non stop smo se smejali, zabavali in delali norije, kot jih pač najstniki počno. Potem pa je nekega večera prišel Peter, Rokov najboljši prijatelj, s heroinom in nam ga ponudil. Skoraj me je kap. Mehke droge sem še nekako prenašala, ampak trde droge – to pa niti pod razno. Seveda je Rok bil takoj za. Poklicala sem ga na stran in mu povedala, da pa je to »too much« in da ne želim, da poskusi heroin. Zelo arogantno me je odrinil in rekel, da to ni moja zadeva in da lahko počne, kar želi. Dodal še je, da lahko kar grem, če mi kaj ne paše. Bilo mi je zelo hudo pri srcu. Gledala sem ga še nekaj minut, ko je odhajal, potem pa sem se preprosto obrnila in odšla stran.  Nisem ga več poklicala. Čez mesec dni sem ga srečala v mestu vsega zapuščenega, zadrogiranega, da me skoraj ni več prepoznal. Kasneje sem izvedela od prijateljice, da je zasvojen s heroinom. Hvala bogu, da sem se pravočasno umaknila, sem pomislila pri sebi. Čeprav mi je na začetku bilo zelo hudo, da je raje izbral drogo kot mene, pa se je na koncu dobro izteklo. Vsaj zame. Ponovno sem se zaljubila, z drogo pa nisem nikoli več želela imeti opravka.

Samo: »Okužil sem se z glivicami!«

Nedolžnost sem izgubil pri štirinajstih letih. Bila je tri leta starejša od mene, jaz pa popolnoma neizkušen. Od začetka sploh nisem vedel, kaj se dogaja. Potem nisem bil prepričan, ali se mi ta ženska resnično ponuja ali sanjam. Nobeden od mojih prijateljev še ni izgubil nedolžnosti, torej bom jaz prvi! Ko sva se tako po mučni, nerodni predigri, znašla v postelji, mi je prišepnila na uho, da je zaščitena in da ne potrebujeva kondoma. Seveda sem pozabil na ves svet, na vse možne bolezni, ki bi se jih lahko nalezel, pomemben je bil le tisti trenutek. Vse drugo je izginilo. Bil sem v nebesih, presrečen in navdušen nad življenjem. To moje veselje je trajalo natanko tri dni. Potem pa groza in trepet. Po penisu sem dobil rdečkaste izpuščaje, ves me je bolel in srbel. Če sem samo pomislil na to, da bi moral k zdravniku, mi je postalo slabo od sramu. Ker se stanje resnično ni izboljšalo, sem moral požreti ponos, zbrati pogum in oditi k zdravniku. Dobil sem kremo proti glivicam in neke tablete. AAA, kakšna sramota. Prvi seks in že dobim spolno bolezen. Prisegel sem si, da ne glede na strasti, nikoli več brez kondoma! Ni vredno!