Iščemo sodelavce

 

Te veseli pisanje? Imaš zanimive ideje, veš, kaj mlade zanima in bi rad pomagal pri ustvarjanju revije COOL?

Pošlji svoj prispevek na tematiko, za katero meniš, da je zanimiva za mlade na cool@panmedia.si 
Prispevek naj bo napisan v Wordovem dokumentu in naj ne bo daljši kot 4.000 znakov s presledki.

 

V prispevku bralce lahko naslavljaš direktno (tikaš). Prispevek mora imeti krajši naslov in uvod.

Tematike (ki jih zapiši tudi v "predmet" poslanega elektronskega sporočila):

Uredništvo revije COOL bo tvoj prispevek z veseljem prebralo in ocenilo. Če bo prispevek zanimiv, ga bomo objavili v reviji. Ne pozabi pripisati svojega imena in priimka, naslova, telefonske številke in elektronskega naslova.

V šoli mi je bila všeč neka punca. Vedno se mi je prijazno smehljala in ti njeni nasmehi so me očarali. Zaljubil sem se v njo. Zdelo se mi je, da se je tudi ona vame; zakaj pa bi me drugače tako prijazno pozdravljala in ves čas opazovala? Potem sem nekega dne komaj zbral pogum in jo ogovoril. Kar nekaj časa sva se prijazno pogovarjala. Bil sem v sedmih nebesih. Potem pa me je vprašala: »Ej, a tisti temnolasi fant iz 8. a je tvoj brat?« Ja, je, sem rekel, čeprav mi ni bilo jasno, zakaj jo to zanima. »Meni je pa tako všeč že dlje časa! A misliš, da bi mi ga lahko predstavil?!« Skoraj me je kap. Sploh ji nisem bil všeč jaz, ampak moj brat. Z grenkim nasmeškom na obrazu sem ji ga predstavil. Povrhu tega sta potem še začela hoditi in tako sem jo videval tudi doma vsak dan! Katastrofa.
Žiga, 14 let

Med počitnicami me je oče vprašal, če mu lahko operem avto. Po poti do doma je namreč prišel po gozdu in avto je bil prašen in umazan, kot bi ga nekdo skopal v blatu. Drugi dan pa je imel pomemben sestanek, zato se je želel tja odpeljati s čistim avtomobilom. Obljubil sem mu, da ga bom opral. Potem pa je na obisk prišel sosedov Peter in še njegov brat in smo se veselo igrali do desetih zvečer. Mama me je poklicala v hišo, umil sem se in odšel spat. Dokler me ob sedmih zjutraj ni zbudil oče. »Ja ti si mislil, da se bo avto čez noč sam opral?!« je zavpil name. AAA, pozabil sem! Ne vem, kako sem lahko pozabil na tako pomembno stvar, ampak sem. Ata pa je moral na sestanek z umazanim avtom!
Jakob, 12 let

 

Poleti me je mama nekega popoldneva pustila samo in da mi ne bi bilo dolgčas, sem na obisk povabila sosedova Mateja in Petro, ki sta približno mojih let. Čudovito smo se zabavali ves dan, nekje ob enih pa smo postali lačni. Ko smo temeljito pregledali hladilnik, smo na krožniku opazili prelepo kokoš, ki je samo čakala, da jo nekdo speče. »Specimo jo in presenetimo tvojo mamo s kosilom,« je predlagal Matej. Ideja se mi je zdela dobra. Dali smo jo na pladenj, jo potisnili v pečico in opazovali, kako počasi spreminja barvo. Čez kakšno uro je v hišo stopila mama in vprašala, kaj tako čudno smrdi. »Kako čudno smrdi? Diši, ne pa smrdi, saj se peče kura!« mi ni bilo nič jasno. Pojasnila sem, da smo jo vzeli iz hladilnika in jo dali peči! Mamo je skoraj kap! »JOJ! Ni čudno, da smrdi! Kura ni bila očiščena! Dala mi jo je soseda in treba bi jo bilo očistiti!« Nič mi ni bilo jasno. Kako očistiti, saj je bila čista. Ko je mama pokazala na drobovje in črevesje v kokoši, me je skoraj kap! Kokoši nisem mogla jesti še nekaj mesecev …
Marina, 13 let

 

Nekega petka, tik pred zaključkom konference, sem bila vprašana matematiko. Šlo se mi je za oceno; če dobim pet, bom imela zaključeno pet. Če dobim štiri, pa bom imela zaključeno štiri. Bilo me je strah že ves teden, noč pred pomembnim dogodkom, pa sem se ves čas premetavala po postelji in nisem zatisnila očesa.
Potem mi je še vse jutro bilo slabo, saj sem spila štiri skodelice kave. Bilo me strah, da zaradi neprespane noči ne bom vzdržala budna do ure matematike. Ko me je učiteljica poklicala pred tablo, me je še bolj zvijalo v želodcu. Stala sem pred tablo in sploh nisem slišala, kaj mi govori. Potem sem se v nekem trenutku, ki se ga ne spomnim dobro, obrnila proti tabli in začela bruhati. Joj, kakšna sramota. Učiteljica me je poslala domov, sošolci pa so bili v šoku. Tega dogodka mi sploh ni nihče več nikoli omenil, le jaz se ga še spominjam z grenkobo v srcu.